Začetki
Prvi števci električne energije so bile preproste naprave, zasnovane za merjenje porabe elektrike v gospodinjstvih in podjetjih. Ti analogni števci, ki so se pojavili že konec 19. stoletja, so zahtevali ročno odčitavanje, kar je bilo zamudno in pogosto netočno. Zaradi pomanjkanja podatkov v realnem času so imeli uporabniki omejen vpogled v svoje vzorce porabe, kar je pogosto vodilo v neučinkovito rabo energije in nepravilne obračune. Ena od pomembnejših nadgradenj se je zgodila konec 20. stoletja z razvojem sistemov za avtomatsko odčitavanje števcev (AMR). Ti so omogočili daljinsko zbiranje podatkov o porabi brez potrebe po fizičnem obisku. Čeprav so AMR sistemi izboljšali učinkovitost in znižali operativne stroške, so nudili le občasne podatke in niso omogočali neprekinjenega spremljanja. Vendar so že predstavljali temelj za razvoj bolj naprednih rešitev.
Vzpon pametnih števcev
Pravi preobrat se je zgodil v začetku 21. stoletja z uvedbo pametnih števcev, ki niso zgolj merili porabe, temveč omogočili tudi dvosmerno komunikacijo med števcem in dobaviteljem energije. Za razliko od AMR sistemov, so pametni števci z napredno merilno infrastrukturo (AMI) omogočali zbiranje in prenos podatkov v realnem času, kar je dobaviteljem in uporabnikom omogočilo natančno spremljanje porabe. S tem se je bistveno izboljšala natančnost obračunavanja, zmanjšale so se izgube zaradi kraj energije, hkrati pa so postali možni programi za odziv na porabo, ki pomagajo uravnavati obremenitve v času največjih konic. […]
Članek je v celoti dostopen v novi številki revije Engage. Prenesite svojo kopijo in odklenite celotno vsebino.
